Sedela je na robu postelje, utrujena od sebe.

Spet. V prsih jo je bolelo, žgalo.

Kamen? Nož? Ne, samo stari znanec – tisti občutek, da ni dovolj.

Najprej panika.

Potem standardni scenarij:

• "Nekaj sem naredila narobe."

• "Nekoga sem razočarala."

• "Morda sem kar jaz problem."

Glava se je vklopila kot Google v krizi. Hitro! Poišči rešitev! Pusti bolečino! Razmišljaj!

Naenkrat jo ustavi glas. Ne danes, prijateljica.

Ne nasedaj paniki!

Zapri oči. Vdih. Iz glave v telo.

Izdih.

"OK, bolečina, tukaj si. Kje te čutim?"

Stisk v prsih. Pritisk v glavi. Teža na ramenih. Ni bežala. Ni analizirala. Samo bila je.

Bolečina spregovori.

"Nisem tvoj sovražnik."

"Hallo!? Že celo življenje mi uničuješ trenutke sreče, zdaj pa si kar naenkrat prijateljica?"

"Nisem tu, da te uničim. Tu sem, da te varujem. Spominim te, da si človek. Opozorim te, ko se izgubiš."

…Uff....

Glava je utihnila. Srce je začutilo. Bolečina ni kazen. To je znak.

Odprla je oči. Nekaj se je premaknilo. Prvič v življenju ne beži.

Prvič je dovoli, da bolečina govori.

Ni jo uničilo. Ni je raztrgalo. Ni jo naredilo manj vredno.

Samo spomnilo jo je, kdo v resnici je.