Tvoj kompas?

Tvoje srce.

Dovoli mi, da delim zgodbo, ki ni vzeta iz bleščečih bestselerjev ali s polic trgovin z "duhovnimi" darili.

To je moja zgodba, zgodba o iskanju, zablodah in odkritju prave poti.

Predstavljaj si, da si na cesti življenja z zemljevidom v rokah, ki obljublja pot do 'Obljubljene dežele'.

Naenkrat, nekje med tretjim križiščem in petim zavojem, se znajdeš v koruznem polju.

Da, prav si prebrala - sredi koruznega polja, sredi nikjer, z zemljevidom, ki zdaj izgleda bolj abstraktno umetniško delo kot praktično orodje. Zdi se, da vsi okoli tebe vedo, kam iti, razen tebe.

Zveni znano?

Welcome to the club!

Ampak veš kaj?

Včasih moramo zaviti v napačno smer, da spoznaš, kje je tvoja prava pot.

Moja zgodba je podobna.

Več kot dve desetletji sem sledila guruju, ki je bil moj živi GPS.

"Zavij desno za osebno izpolnitev. Zavij levo za duhovni mir."

Veselo sem zavijala in zavijala, dokler se nisem znašla sredi metaforičnega koruznega polja, izgubljena, z zlomljenim kompasom in vprašanjem: "Kam pa zdaj?"

V tem labirintu, kjer so vse poti govorile o boljši prihodnosti, sem pozabila na najpomembnejšo osebo na tem potovanju – na sebe.

Moje življenje ni bilo namenjeno indijski jami meditacije, temveč v resničnosti družine, obveznosti in vsakodnevnih izzivov.

Ko je razpadel moj svet, kot sem ga poznala, sem ozavestila, da moram najti svojo pot.

Pot, ki upošteva kdo sem, moj glas, moj oder...

Vendar to ni bila samo moja zgodba; bilo nas je veliko!

Veliko dušic z odprtimi srci, ki so hrepenele po ljubezeni, razumevanju in poti, ki nam jo je naš svet do tedaj ni dal.

Od tega obdobja nosim zaklade modrosti in izkušnje, ki jih drugače nikoli ne bi imela. (Seveda zaklade sem nisem nabirala samo tukaj, a o tem drugič!)

V zadnjih letih pa opažam, kako se zgodba ponavlja.

Vzhodni guruji so se preslikali na zahod.

Želja po boljšem svetu, po globljih vrednotah in prepričanjih, se širi.

Vidim ranjene in izmučene duše, ki iščejo tisto svetlo lučko, ki jim bo dala smisel.

A resnica je, da prava lučka, pravi GPS, je ves čas v tebi.

Ne v guruju na vrhu gore, ne v nasvetih s spleta.

Prava pot je tista, ki spoštuje tvojo celovitost, tvoje življenje in tvojo bit.

Vabim te, da se ustaviš.

Globoko vdihni. Izdihni.

Poglej v nebo, nato pa se ozri vase.

Ne išči več lučk tam zunaj.

Tvoja lučka, tvoja modrost, je v tebi.

Tvoja pot je unikatna in tvoje srce ima svoj jezik v tem hrupnem svetu.

Ko to spoznaš, ni več pomembno, kje se nahajaš.

Ko najdeš svojo pot, si vedno doma.

Na koncu dneva, ko se ozreš nazaj, ni pomembno, koliko 'pravih' zavojev si naredila, ampak to, da si hodila svojo pot, s svojim kompasom v roki.

Zato draga, vstani iz tega koruznega polja, »otresi« se prahu (ali koruznih zrn) in se zasmej.

Ne glede na to, če na koncu dneva ne vidiš poti ven, vedno lahko začneš novo pot.

P.S.: Le prave energije delajo čarovnije 🙂