V življenju vsak dan v nas umira delček nas.

Zveni žalostno?

Morda.

Ampak to je nujno, saj na tem mestu nastane prostor za novo.

Narava nam to neprestano kaže: umiranje in ponovno rojstvo.

Za nočjo vedno pride dan in za dežjem posije sonce, ki je bilo tam ves čas, čeprav ga nismo videli…

Tistega leta, ko sem se znašla v najtežji situaciji svojega življenja, sem zbežala v posel.

Čas je zacelil rane!

Res je, a pusti tudi razpoke in brazgotine.

Ne pozdravi jih, ampak samo zakrije.

Bolečina izzveni, življenje gre naprej.

Prav iz te razpoke neopazno spet vzklije.

Ne, ni novo! To so tiste bolečine, ki niso bile ozdravljene.

Vse v življenju ima svoj sedem ali dvanajstletni cikel (mini in Maha Kumbha Mela), tako jih lahko v tem ciklu že opazimo. Ali pa tudi ne...

Če te travme ne ozdravimo, nas čaka t.i. "popravni izpit".

Sama sem se ga lotila drugače. Prepoznala sem jo in objela.

Nisem več bežala.

Povezala sem se s seboj in naravo.

Veter suši solze, ptice in drevesa pojejo pesmi, sonce ogreva srce.

Takrat še bolj ozavestiš, kako vse enkrat mine - dobro in slabo.

Uvid v popolnost univerzuma, kjer so potrebne vse kvalitete.

Ne glede na to ali so t.i. "dobre/slabe", nevarne in boleče.

Takrat začutiš neskončno hvaleženost za vsako izkušnjo in bolečino.

Prepoznaš igro življenja, dojameš svojo zgodbo.

Zato - samo pleši, poj in igraj v svoji zgodbi, s svojim glasom in svojim ritmom.

Samo tako lahko vsak dan začutitiš čudež, ki se imenuje življenje.