🔥 Petarde pokajo, psi se skrivajo… in jaz?

Mene stiska pod rebri. 👉 Kot da bi morala ob koncu leta obvezno nekaj čutit – pritisk, da mora biti vse super.

Lucy in Bruno sta se že pred dnevi potuhnila pod posteljo. Zunaj bombneje non stop. 👉 Kot da bo polnoč prinesla čudežno rešitev, čeprav vsi vemo, da se ob 00:01 začne… samo še en dan.

Sedim tukaj. Čaj v roki, vročina v telesu. 👉 Mogoče je to samo prehlad… ali pa rezultat celega leta.

Ne slišim vseh tistih “novo leto, nova jaz” floskul. Slišim tišino med petardami.

👉 Tisto tišino, ko za trenutek vse utihne. 👉 In v tisti sekundi ostaneš sam s sabo.

Prav tam sem letos največ našla. 👉 Med izbruhom in pomiritvijo. 👉 Med odhodom in vrnitvijo. 👉 Med tem, ko sem mislila, da se nekaj končuje… pa sem v resnici šele začenjala.

2024?

Leto, ki se ga ne da zaviti v lep papir. 👉 Včasih sem se resno vprašala:

"Na kakšnih drogah je bil scenarist mojega leta?!"

Bila so poglavja, ki so se zaprla. 👉 Nekateri so odšli, preden sem bila pripravljena. 👉 Drugi ostali dlje, kot bi morali.

Bile so skrbi. Ko svoje bližnje pustiš v rokah zdravnikov… in samo čakaš. 👉 Življenje te nauči, da je včasih “dan za dnem” edino, kar imaš.

Bilo je telo, ki je reklo STOP.Hallo… dovolj ignoriranja! 👉 Nekatere stvari ne izginejo s spanjem in vitamini. 👉 Telo zahteva odgovor na vprašanja, ki jih raje pustiš pri miru. 👉 “Če ne boš našla glasu, bom govorila jaz,” je rekla moja vishudhi.

Prišlo je življenje. Tiste vrste novica, ki te preseneti in obrne na glavo. 👉 Niso vse vedno preproste – ampak so tvoje. Točno take, kot pridejo.

Bile so čudne situacije. Tiste, za katere si prepričan, da jih rešiš mimogrede. 👉 Pa ne. 👉 In potem stojiš tam in se vprašaš: “Kdo ima tu vajeti v rokah?”

Ne pišem tega zato, da bi se pritoževala.

Pišem, ker sem 2024 neskončno hvaležna:

👉 Za vse razpoke, ki so odprle prostor za nekaj novega. 👉 Za vse trenutke, ko sem mislila, da se bom zlomila – pa se nisem. 👉 Za tiste redke, a močne sekunde, ko sem v tišini slišala: Še sem tukaj.

In če se v tem prepoznaš…

👉 Tudi ti zmoreš. Tudi, če vse poka. Tudi, ko je težko ostati miren ob razbijanju srca in petard hkrati.

Naj bo 2025 leto, ko si dovolimo čutit – brez pritiska, brez popravljanja.

👉 Leto, ko se najdemo v tistih sekundah tišine med hrupom.

Naj bo 2025 leto, ko se prenehamo popravljat… 👉 Ne zakrivajmo se! Okrivajmo in začutimo vse, kar smo.

Sr(e)čno 2025 s hvaležnostjo in tišino med petardami! ❤🐞