Čutiš?

Ta nežen, skoraj neslišen glas v tebi…

Tvoj pravi jaz.

Ne kriči.

Samo šepeta, potrpežljivo čaka, da ga opaziš.

Saj veš, o čem govorim ...

Tisti trenutek, ko si popolnoma sama s sabo.

Ko ni nobenih mask, preoblek in vlog, ki jih igraš za druge.

Samo ti.

Takšna kot si vedno bila.

In vedno boš...

Spomni se Adama in Eve.

Ko sta pojela "prepovedano jabolko", sta se začela skrivati.

Ugotovila sta, da sta gola.

Ne zaradi Boga, ampak zaradi sramu.

Od takrat bežimo – pred sabo, pred resnico, pred tem, kdo v resnici smo.

Nadevamo si maske, obleke in zakrivamo kar boli.

Vse tisto, kar ne želimo, da svet vidi.

Pomisli: koliko časa boš še bežala?

Veš, kaj je najbolj absurdno?

Vse kar misliš, da te ščiti, te omejuje!

To so ovire, da odkriješ kdo v resnici si.

Vem, boli. Težko je.

Kaj, če bi odvrgla oblačila?

Vse, ki si jih nadela skozi leta, da bi zakrila svoje rane?

Kaj bi se zgodilo, če bi ranljiva, "gola" in resnična?

Ne fizično gola, ampak brez mask, oblek in brez skrivanja.

Kdo si pod vsem tem?

Ne božaj rane z novimi plastmi.

Dovoli si jih občutiti, jih prepoznati, jim dati prostor.

Rane niso tvoja sramota.

So del tebe.

Del tvoje zgodbe.

Danes si točno takšna kot moraš biti.

Popolna v svoji nepopolnosti!

Zdaj, draga, stopi pred ogledalo.

Poglej se.

Ne samo tisto, kar vidiš od zunaj – poglej vase.

Kdo je ta ženska, ko odvrže vse maske in oblačila?

Kdo si, ko se ne skrivaš več?

Od-hipnotiziraj se, zdaj!

Spusti zgodbe in iluzije, ki te vežejo na stare bolečine.

Si pripravljena?

Prisluhni tistemu šepetu, ki čaka.

Čaka na zrak, potrebuje svobodo.

Ne tiste verzije tebe, ki si se jo naučila igrati – ampak tebe, resnično "golo".

Z vsem, kar si – takšna, kot si bila vedno namenjena biti.

Odkrij, kdo si.

(Od)hipnotiziraj se zdaj!